Balet je začela plesati pri sedmih letih, v zgodnjih najstniških letih se je resno posvetila sodobnemu plesu in študiju ritmike. Vrsto let je bila njena plesna učiteljica in trenerka koreografinja Mimi Marčac. Pod njenim vodstvom je s soplesalcem Bukincem štirikrat postala državna prvakinja, leta 1992 pa je v Bremnu osvojila naslov svetovne plesne prvakinje v show plesih. Zatem je šolanje nadaljevala na Baletni šoli v Ljubljani pri baletnih učiteljih Franciju Ambrožiču, Darji Sebastijan, Maruši Vidmar, Mateju Selanu, Lani Stranič in Tanji Pezdir. Plesno tehniko cunnigham je usvojila pri Damasu, plesalcu slovite plesne skupine Mauricea Béjarta. Klasični balet je trenirala v Srednji baletni šoli Ljubljana ter se dodatno izpopolnjevala pri čilski primabalerini in pedagoginji Maritzi Galaz. Gospa Galaz jo je ves čas podpirala in ji s svojstvenim načinom poučevanja prenesla bistvo klasičnega baleta, kot so ga plesali Ana Pavlova, Vaclav Nižinski in Natalija Makarova, ter ji predala ženski subtilni del gibanja.

Zatem je Kristina De Ventus kot plesalka skoraj deset let sodelovala v Slovenskem plesnem projektu pod vodstvom francoskega koreografa Freda Lasserra. Kot solistka je plesala v vseh njegovih koreografijah ter se udeležila številnih tekmovanj iz sodobnega in modernega plesa tako doma kot v tujini.

Kot plesalka je sodelovala s številnimi priznanimi slovenskimi koreografi, plesnimi pedagogi in umetniškimi vodji. Kot plesalka in koreografinja je soustvarjala gala večere novih baletnih koreografij Društva baletnih umetnikov Slovenije, in sicer pod vodstvom priznanega baletnega plesalca Vojka Vidmarja. Bila je predsednica Društva modernih umetnosti in soustanoviteljica Plesnega centra Ljubljana. Skupaj s Fredom Lasserrom je vodila Slovenski plesni projekt. Za mlade nadarjene plesalce je ustanovila Slovenski plesni projekt II. V sodelovanju z Lutkovnim gledališčem Ljubljana je kreirala projekt Moje sanje. Sodelovala je tudi s Cankarjevim domom in Protokolom Republike Slovenije. Bila je tudi medobmočna selektorica Javnega sklada republike Slovenije za kulturne dejavnosti.

V Sloveniji ji je Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije dodelilo status samostojne ustvarjalke na področju kulture, plesalke, koreografinje in plesne pedagoginje. Med drugim je poučevala na Srednji baletni šoli Ljubljana, v Plesnem centru Ljubljana, Plesnem centru Terpsihora Šempeter, Plesni šoli Urška Ljubljana, v Gledališču Koper, Plesnem društvu Elite Koper, Plesni šoli Miki, Plesnem mestu ter na mednarodnih poletnih plesnih šolah v Izoli, Kopru, Mariboru, Piranu in Novi Gorici. Kot gostujoča plesna pedagoginja je poučevala v Italiji ter tudi na svetovno priznanem londonskem Trinity Laban Conservatoire of Music & Dance, ki se imenuje po Rudolfu Labanu, enem od pionirjev modernega plesa, somatike in labanotacije.

Med svojo profesionalno kariero se je izobraževala tudi v ZDA. Med več kot sto plesalci je bila v New Yorku izbrana v svetovno znani ansambel Alvin Ailey American Dance Theater (AAADT), s katerim je plesala na glavnem odru dvorane New York City Center. Na tamkajšnji akademiji za ples Alvin Ailey American Dance Center (AAADC) so jo poučevali številni priznani plesni pedagogi; plesno tehniko horton: Ana Marie Forsythe, Freddie Moore in Milton Myers; klasični balet in delo na špicah: Celia Marino, Cassandra Phifer, Elena Comendador; jazz balet: Fred Benjamin; plesna tehnika graham: Denise Jefferson, Yung Yung Tsuai. Vodstvo šole in učiteljski zbor sta jo izbrala kot nadarjeno in vestno plesalko ter ji podelila štipendijo AAADC. V New Yorku je plesala tudi v Broadway Dance Centru in New York Ballet Conservatory of Dance ter se izpopolnjevala iz baleta v New York Ballet Institutu. Tam je imela čast biti študentka ruskega baletnega mojstra Ilje Gafta, ki je od svojih učencev kot pogoj, da jih poučuje, zahteval, da zmorejo 32 neprekinjenih fouettéjev (obratov). Sam je pri starosti 65 let brez vsakršne priprave brez napora gladko in graciozno naredil 11 piruet. Pri tem mojstru je spoznala in usvojila metodo tehnike vrtenja.

Po 30 letih posvečanja plesu se je v hrepenenju po spoznanju notranjega in zunanjega delovanja človeka ter njegovega duhovnega bistva podala na desetletno nič manj intenzivno pot raziskovanja starodavnih gibalnih metod in praks. Med drugim je usvojila različne meditacije za odpiranje energetskih centrov in se spet srečala s tehniko vrtenja, ki jo je umetniško obvladala že v New Yorku pri Iliji Gaftu. Z vsakodnevnim treningom je dosegla notranjo stabilnost in razumevanje osnovne integralne vibracije, o kateri govorijo tako starodavni spisi kot sodobna znanost. Na osnovi tega spoznanja in vseh svojih drugih izkušenj in znanj je razvila plesno gibalno metodo Ishmech.

V svojem raziskovanju starodavnih metod in praks je prišla tudi do Amiyo Devienne in Chetana Greenberga ter postala njuna tesna učenka in nato tudi sama učiteljica ene najboljših metod, ki je bila kdaj ustvarjena za harmoničen razvoj sodobnega človeka – izvornih plesov po metodi Gurdjieffa. Poleg tega se je imela v Parizu čast spoprijateljiti z Alainom Kremskim, ki je bil pianist Madame de Salzman, osebne učenke G. I. Gurdjieffa. Na osebno povabilo Alaina Kremskega je v Franciji odplesala več solo nastopov na njegovo senzibilno, čisto igranje klavirja, na povabilo Amiyo Devienne pa je v Nemčiji in Franciji prav tako na živo glasbo v izvedbi Alaina Kremskega sodelovala pri prikazu izvornih plesov po metodi Gurdjieffa širši publiki. Danes doma in po svetu kot gibalna terapevtka odgovorno predaja to zahtevno znanje v originalni obliki in tako omogoča ljudem razvoj njihovih sposobnosti.